V ŽALCU
VEDNO DOGAJA

Prvi del razstave je pripravila dr. Polona Vidmar s študenti umetnostne zgodovine in govori o zgodbah iz življenja lastnikov dvorca, razvoju arhitekturnega kompleksa ter njegovi opremi od konca 16. stoletja do leta 1930, ko je prešel v roke Dravske banovine. Usoda dvorca se nadaljuje v raziskovalnem navdihu avtorjev dr. Marije Počivavšek, Karmen Kreže in Uroša Goveka do leta 1981, ko je povsem okamenel v pozabi. Zgodovina je podana v zanimivi interpretaciji; pisne vire in fotografsko gradivo iz zasebnih in javnih zbirk dopolnjujejo zvočni viri – posneti spomini ljudi, ki so bili povezani z dvorcem. Vsemu temu je dodana zelo specifična, morda celo drzna konceptualna raven, ki je nastala v procesu dela kustosinj Alenke Domjan in Milene Zlatar ter umetnikov, ki so svoje likovne interpretacije postavili v center vizualne refleksije osebnega in kolektivnega spominjanja, psihološkega stanja in družbenih vsebin. Srečamo se s krstnimi, prostorsko zasnovanimi umetniškimi deli, ki so jih prispevali Dalibor Bori Zupančič, Veljko Toman in Jože Domjan, ter likovnimi deli Mateja Čepina, Jerneja Forbicija, Doreta Klemenčiča Maja, Metke Kavčič in Jožeta Tisnikarja. Vse likovne intervencije vsebinsko podpirajo zgodovinska dejstva ter gledalcu ponujajo možnost premeščanja in premikanja pozornosti od dokumentarnega k umetniškemu, ki na vizualni ravni razpira kolektivno spominjanje. S tem smo strukturo razstave odprli v širše polje diskusije. Tudi o tem, kako lahkotno dojemamo zgodovino, jo prelagamo in obračamo in pravzaprav ne najdemo (ali ne želimo) njenega bistva kot izkušnje za sedanjost in prihodnost, o čemer razmišlja filozof in sociolog dr. Lev Kreft v eseju Zgodovina in spomin, namenjen prav temu projektu. (mag. Alenka Domjan)