Čas je ena temeljnih človekovih izkušenj – neviden tok, ki oblikuje naše življenje, naš spomin in naš odnos do sveta. Časa se menda ne da ustaviti. Obstajajo pa resne znanstvene teorije, kako ustvariti časovni stroj s pomočjo velikih mas in gravitacijskih polj nekaterih nebesnih teles. Različne kulture imajo različen odnos do časa. Nekatera ljudstva primerjajo časovno premagovanje prostora s količino časa, ki ga potrebujejo za pripravo trdo kuhanega jajca: »Sosednja vas je oddaljena tri trdo kuhana jajca.« V našem kulturnem prostoru imamo sekunde, minute in ure, ki so predvsem namenjene vrednotenju dela: »Delavec neha delati ob dveh.« Slikarstvo že stoletja išče načine, kako temu nevidnemu dati podobo: kako ustaviti trenutek, ohraniti sled minulega in ustvariti prostor, kjer se srečujejo preteklost, sedanjost in prihodnost.
Čas v sliki ni le upodobljena tema, temveč je vpisan tudi v proces nastajanja. Vsaka poteza, plast barve, prekrivanje in popravek nosijo zapis nekega trenutka. Slikarska površina postane prostor trajanja – podobno kot človekova zavest, v kateri preteklost ne izgine, ampak ostaja prisotna kot spomin in izkušnja.
V zgodovini slikarstva se je minljivost pogosto izražala skozi simbole vanitas: peščeno uro, ugaslo svečo ali svečo, ki gori in se počasi topi, ovenelo cvetje, razprto knjigo, lobanjo ali propadajoče sadje in predmete. Ti motivi so opozarjali na neizogibno minevanje časa in krhkost vsega, kar nas obdaja. A čas v slikarstvu ni samo izguba – je tudi možnost preobrazbe, ponovnega odkrivanja in ohranjanja.
Sodobno slikarstvo čas pogosto raziskuje skozi plastenje in kopičenje. Vslikavanje predmetov in stvari v slikovno polje skozi čas. V prostoru se pojavi nov predmet, ki se ga nato prenese oziroma vslika s slikarskimi sredstvi na platno. Postopek pa se nato ponavlja z vsakim novim predmetom, ki se pojavi v prostoru. Slika s tem pridobi močno časovno komponento in postane prostor spomina, arhiv sledi, predmetov in podob, kjer se različni trenutki prepletajo med seboj. Tako kot človek nosi svojo preteklost, tudi slika nosi zgodovino lastnega nastanka.
Ustvarjanje podobe je zato vedno dialog med minljivostjo in trajnostjo. Slikarstvo ne more ustaviti časa, lahko pa ustvari prostor, kjer se trenutek ohrani, ponovno zaživi in dobi nov pomen.
Tema časa je povabilo k raziskovanju tega vmesnega prostora – med tem, kar mineva, in tem, kar ostaja.
