Prvi podatki o sezoni abonmajev

2015/2016

PRVI PODATKI O SEZONI abonmajev 2015/2016

Možne so še zamenjave dogodkov in datumov.

Knjižica bo pri vas 28. Avgusta 2015.

CICI ABONMA

Drugačna veverička

Narava ima številne obraze, za katere lepoto je potrebno razviti oster pogled. Zgodba je idealna za zgodnji uvid otroka v različnost oblik življenja. Današnji svet zelo pogosto trpi zaradi nerazumevanja drugačnosti, na katero vse prepogosto reagiramo s posmehom, nerazumevanjem in nestrpnostjo. Skozi zgodbo o majhnem veveričku, ki išče prijatelje, se malčku odpira sočutje, socialni čut za pomoč šibkejšim.

Gozd raja

Osrednja ideja predstave je ustvariti zveneče »gozdno gledališče«, ki je v materialnem smislu organsko zgrajeno iz predmetov narave. V njem gozdne rastline, deli dreves, korenine, gozdni sadeži in drugi v naravi najdeni predmeti oživijo kot glasbeni instrumenti, lutke ali scenografija.

Osrednja nit uprizoritve so basni o ježku in njegovem najboljšem prijatelju medvedku. Živita v gozdu, ki ga skupaj raziskujeta, v njem srečujeta druge živali ter opazujeta naravo, gozdne pojave in spremembe letnih časov. Skozi njun odnos se razkrivajo teme, kot so: prijateljstvo, samota, strpnost, občutljivost, čudenje nad svetom in veselje do življenja. Po poteh Ježka in Medvedka se otroci odpravijo na pustolovščino življenja, njegovih tegob, lepot in skrivnosti.

Manca v svetu plesa

To je zgodba o deklici Manci, ki zelo rada pleše in bi s plesom najraje objela cel svet. V močni želji, da bi s plesom spoznala cel svet, prikliče na domači vrt čudežni balon, ki ji uresniči željo. Popelje jo nad oblake, ki jo s svojo belino in lahkoto spominjajo na baletke. Naenkrat se znajde med balerinami v Parizu. Občuduje jih in z njimi celo zapleše.V sončnem dnevu si zaželi spoznati temperamentne plese Španije. Čudežni balon jo spusti med plesalke flamenka, ki jo s svojim ritmom in plesom, ki spominja na slavne bikoborbe, prevzamejo. Zaželi si spoznati tudi zeleno Irsko. Balon jo spusti sredi čudovitega travnika, na katerem najde deteljico s štirimi listi. “Sreča,” pomisli. Naproti ji pridejo štiri zanimive irske plesalke, ki jo naučijo živahnega irskega plesa. Na travniku jo pričaka beli balon ter jo odpelje novim dogodivščinam nasproti. Ustavi se v Rusiji, kjer spozna Katjo in njene prijateljice, ki poskočno odplešejo ples Trojka. Pot jo vodi naprej proti Bližnjemu vzhodu. Ustavi se v Turčiji, kjer jo navdušijo plesalke trebušnih plesov. Ustavi se tudi v Indiji, kjer spozna očarljivo plesalko Aram. Zaželi si spoznati še mistične plese daljnjega vzhoda. Tudi ta želja se ji uresniči. Balon jo odpelje na drugi konec sveta, kjer z japonskim plesalkami zapleše ples pahljač . Na Kitajskem spozna zanimiv ples “thai chi”. Radovedno se odpravi tudi na drugi konec sveta, na Havaje, kjer jo s svojim valovitim gibanjem prevzamejo eksotične havajske plesalke. Pot jo pripelje še v Afriko, kjer jo balon spusti v afriško vas. V ritmu bobnov s plemenom zapleše živahen ples sonca. Od utrujenosti zaspi na travniku. Ptičje petje je zbudi na domačem vrtu ... ali so bile vse to samo sanje?

Rdeča kapica

Predstava Rdeča Kapica je zasnovana kot zgodba dveh klovnov, ki ju otroci zasačijo na prizorišču teden dni prezgodaj. Sicer pripravita gledališki letak, kjer se otrokom opravičujeta in jih prosita, naj pridejo naslednji teden, a žal prepozno: otroci so že tu in predstava se mora začeti.

Naša klovna Marjan in Brane se morata nekako znajti, pa čeprav pravljice o Rdeči kapici še ne znata čisto »na pamet«. Na razpolago imata staro knjigo pravljic, gledališko stojalo z oblekami, nekaj rekvizitov (vrv, klobuke, glasbila...) in seveda sebe - svojo domišljijo. Po klovnskem uvodu se predstava presenetljivo zasuče v mjuzikl in se nato nadaljuje kot lutkovna predstava.

Klovnoma uspe s pomočjo mnogih preoblek, pa tudi otrok – gledalcev, kljub različnim komičnim zapletom, odigrati vse vloge ter pravljico in predstavo pripeljati do srečnega konca.

Za devetimi gorami

»Morda vam bodo boljši špas,

če jih preberete na glas –

Saj če daš besedam zvenet',

drugače znajo zaživet'.«

Pesnica, pisateljica, pripovedovalka in vodja festivala Pravljice danes, Anja Štefan bo zgodbe zajemala iz svoje knjige slovenskih pripovedi Za devetimi gorami, Boštjan Gombač in Janez Dovč, glasbenika z dolgoletnimi izkušnjami v ljudski in avtorski godbi, pa bosta besedam dodala glasbeni odmev. Vsi trije so svoje ustvarjanje nedavno prepletli v istoimensko zgoščenko, še raje pa ga ponudijo v živo.

GLEDALIŠKI ABONMA

Ilutka

Marko je štirideset letni javni uslužbenec, ki ima za sabo 7-letno razmerje s 'pravo žensko'. Kljub temu, da mu je njegova bivša zadnji dve leti poskušala razložiti, kaj v njunem razmerju 'ne štima', je začuden in razočaran, da ga je zapustila 'tako na hitro'.

Na razpisu za poskusne lutke, ki so jih ustvarili na institutu Jožef Stefan, pa se mu končno nasmehne sreča. Za šest mesecev dobi v 'preizkus' najnovejši model - lutko, ki bo v prihodnosti morda lahko odlična zamenjava za prave ženske. Lutka je res programirana za vse: kuha, lika, pere, sesa ... pa tudi na celoten 'repertoar' seksualnih aktivnosti v institutu niso pozabili.

In kje se zatakne? Pri človeškem faktorju. Kaj je tista popolnost za katero stremimo pri našem partnerju/ki? In ali res to potrebujemo? Ali pa so presenečenja in raznolikost, nepredvidljivost, strast tisto, kar je pravzaprav popolno?

Pravzaprav ravno ta izvrstna ideja avtorja Mira Gavrana pripelje do tega, da gledalec v uprizoritvi podoživi moško-ženske odnose na popolnoma nov, do zdaj neviden način. Hkrati pa se besedilo dotika tako zelo tipičnih problemov, ki jih doživljamo vsi v naših partnerskih odnosih. Vendar - skozi lutkino dojemanje - neposredno, brez cenzure in zato neizmerno zabavno. Zaradi tega je predstava prava osvežitev med poplavo isto-tematskih gledaliških doživetij.

Še zanimivost o predstavi:

Predstava Mira Gavrana Lutka je bila že predstavljana po celem svetu. Nazadnje - 30. aprila 2015 je bila premierno uprizorjena v Los Angelesu.

Tina Gorenjak (lutka), Gorazd Žilavec (Marko)

Najstarejša obrt

Têrmin najstarejša obrt se bere in razume kot prostitucija in naslov govori dejansko o tem, čeprav ima večplastni pomen. V besedilu Paule Vogel namreč nastopa pet dam, ki se ukvarjajo s to »najstarejšo obrtjo«, njihova starost se giblje med dvainsedemdeset in triinosemdeset. Gre za dame stare šole, ki svoj poklic dvomljivega slovesa opravljajo s stilom in maniro, ki je danes pri modernih prostitutkah več ne najdemo.
Seveda, če je pet žensk na kupu, še posebej takih, ki se presneto dobro poznajo, je normalno, da med njimi prihaja do nesoglasij in trenj. Še posebej aktualno je vprašanje nasledstva, saj bo najstarejša med njimi, Mae, ki je tudi zvodnica tega krdela, v kratkem odšla v težko prislužen pokoj, in tako bo morala ena od ostalih prevzeti skrb za družino prijateljic noči. Ob tem se na izjemno zabaven in humoren način lomijo kopja glede vprašanja njihovega poslovnega modela, novih trendov pri opravljanju tovrstnih storitev, odnosa do strank in stanja gospodarske krize, ki seveda tudi ob postopnem izumiranju njihovih stalnih strank najeda njihovo eksistenco.
V ozadju te nenavadne, a izjemno zabavne zgodbe se kaže zgodba o odhajanju nekega časa in prihodu novega, ki počasi, a vztrajno briše prostor za dekleta stare šole. Seveda se skozi pripoved tudi spominjajo dobrih starih časov, v katerih so bile one tiste glavne in so se skozi preizkušnje prebijale do sedanjosti. Vsaka od njih ima svojo zgodbo, svoje sanje in zgodbe teh dam stare šole, preizkušenih obrtnic najstarejše obrti, nam slikajo zelo človeško in s tem kljub humornosti pripovedi tudi pretresljivo sliko teh žensk. Na tak način ima zgodba svojo težo in govori o človeškem ozadju tega notoričnega poklica. V predstavi bodo nastopile dame stare šole, najboljše izmed igralk generacije žlahtnih zvezd slovenskega gledališča.

Diva in pilot partizan pa postavljata časovni okvir te zanimive predstave, ki bolečo resničnost prikazane tabu teme duhovito prepleta z vsakdanjim humorjem.

Pašjon

Čeprav naslov Pašjon neposredno aludira na formo srednjeveške duhovne drame, ki je lahko vsebovala tudi komične elemente, Iztok Mlakar izpisuje Kristusovo življenje, delovanje in trpljenje v svojem izvirnem komičnem žanru z značilnim narečnim govorom in prepletom dramskih prizorov s songi. V trinajstih prizorih in prologu svobodno interpretira legendo o Kristusu, le da tokrat z besedami nekoga (Hudiča), ki mu pri pripovedovanju evangelija do zdaj niso dali priložnosti, da bi spregovoril.

Pašjon je napisan z vsem spoštovanjem do svetopisemskega izročila, saj Iztok Mlakar pri pisanju za oder enako kot v svojih songih razpostavlja človeške vrline in »vrline« rahločutno, z ostrim švrkanjem, a vselej tudi s srčnim razumevanjem. Ob soočenju z religiozno in zgodovinsko temo se Mlakar ozira nazaj s točke, na kateri smo danes. Ključno ob ugledališčenju Jezusovega življenja je navsezadnje prav vprašanje, kako bi Odrešenika in njegove vrednote danes sprejeli, ko je družba enako razslojena na obubožane in bogato družbeno elito. Koga bi Jezusova ljubezen prevzela, navdihnila z upanjem, očarala ... koga prestrašila in ogrozila? Kdo bi mu želel slediti, kdo ga izrabiti, kdo križati?

Pavla nad prepadom

Navdih za predstavo Pavla nad prepadom je življenje alpinistke Pavle Jesih. Pavla Jesih (1901–1976) je bila iz premožne mesarske družine, gore pa so bile zanjo tisti svet, kjer je lahko začutila neodvisnost in obrat od družinske ekonomije.

Z Miro Marko Debelak sta bili pred vojno prvi in edini dami slovenskega, pa tudi evropskega alpinizma. Jesihova je z moškimi soplezalci (Miha Potočnik, Danilo Martelanc, Stanko Tominšek in Joža Čop) preplezala veliko prvenstvenih smeri v slovenskih gorah, večinoma prva v navezi. Njeno gorniško dejavnost je leta 1933 prekinila huda nesreča v Veliki Mojstrovki, po kateri se je usmerila v kino. Mrežo kinodvoran je razširila od Celja, Ptuja do Ljubljane, že pred drugo svetovno vojno pa je postala lastnica znanega ljubljanskega kina Matica v stavbi Slovenske filharmonije ter kinematografov v Celju in na Ptuju.

Na idejno pobudo režiserja Matjaža Pograjca se je Pavline zgodbe lotil prevajalec, dramatik in romanopisec Andrej E. Skubic in jo oblikoval v dramo, ki črpa iz raziskovalno odkritega dokumentarnega gradiva. Drama je strukturirana na način prepletanja različnih delov oziroma obdobij Pavlinega življenja. Skubic je pozabljeno in zatajeno alpinistko predstavil kot mlado intelektualko, ki je sodila v sam vrh slovenskega alpinizma, kot zrelo žensko, ki je kljubovala nacizmu, poslovno pa znala pridobiti tako Italijane kot Nemce, ki so polnili njene dvorane, ter kot ostarelo tiho in ponižano žensko, ki je skromno preživljala svoje stare dni na Gornjem trgu v Ljubljani.

Tartuffe ali slepar

Naslovni junak, hinavec Tartuffu, se tako močno priljubi hišnemu gospodarju Orgonu, da ta postane gluh in slep za Tartuffovo hinavščino in njegove spletke. V Tartuffu je upodobljen predstavnik klerikalne družbe, ki je v Molierovem času skušala nadzirati življenje meščanov. Postavil ga je v tipične spletkarske položaje, skozi katere se počasi odkrije njegova pokvarjenost, ki je pravo nasprotje pošteni, odkriti naravi ostalih junakov. Tartuffe je hkrati pustolovec in nevaren svetohlinec, ki pod krinko pobožnega človeka skriva pohlep po bogastvu in moči.

Orgon, osrednji tragikomični lik igre, je glava bogate meščanske družine, v kateri hodi mladina svojo sentimentalno pot, on pa zapleteni medgeneracijski situaciji ni kos. Zgodi se, da neko nedeljo v cerkvi sreča menda obubožanega podeželskega plemiča, ki ga omreži s svojo moralno pokončnostjo. Plemiču je ime Tartuffe in je brez prebite pare, zato mu Orgon ponudi streho nad glavo in gmotno udobje, v zameno pa bo Tartuffe s svojo krščansko strogostjo nadzoroval moralne standarde in obnašanje v hiši. Orgon in njegova ostarela mati, madame Pernelle, slepo zaupata Tartuffovi avtoriteti, vsi ostali člani rodbine pa takoj zaslutijo, da je v njegovi gorečnosti nekaj preračunljivega. Stvari gredo daleč: kaže, da bo Orgon svojo hčerko Tartuffu dal za ženo, obenem pa se hinavski gost pohotno slini okrog gostiteljeve žene Elmire. Ko se to razkrije in se celo Orgonu odprejo oči, je že prepozno, ker je vmes že zapisal vse svoje imetje Tartuffu. Svetohlinec ima tako vse adute v svojih rokah, usoda družine mu je prepuščena na milost in nemilost. Pred tragičnim sklepom obvaruje glavnega junaka Orgona in njegovo družino le kraljevo posredovanje, oziroma posredovanje kraljeve policije, ki pride čisto zadnji trenutek.

POTUJOČI ABONMA

Monty Paython Spamalot

Eric Idle, eden najbolj živahnih ustvarjalcev Montyja Pythona, je napisal neverjetno smešen in absurden libreto, ki v najboljši maniri pretvarja neumnost v umetnost. Zgodba mjuzikla je nastala po motivih filmaMonty Python in Sveti Graal, za katerega so bile navdih srednjeveške kronike o kralju Arthurju. Vendar pa je arturijanska legenda le povod za duhovite, asociativne nize dogodkov. Začne se z zgodovinskim uvodom o kralju Arthurju v srednjeveški Anglijji. Nadaljuje pa se z mešanjem mitoloških, legendarnih in zgodovinskih motivov v nerazrešljivo, ampak duhovito zgodbo, v kateri Gospa z Jezera daje Arthurju znameniti meč Excalibur. Robin, zbiralec trupel, in Lance, neverjetno lep, a zelo nasilen človek, sta samo lika, katerih dejanja imajo en sam namen: zabavati publiko.

Mjuzikel Monty Python Spamalot je nastal na Broadwayu leta 2005 je nagrajen s tremi nagradami Tony in je bil proglašen za najboljši mjuzikel v sezoni 2004/2005. Po velikih uspehih v ZDA ga od leta 2013 lahko spremlja in v njem uživa tudi hrvaška publika. Pa še kak slovenski Potujoči abonma.

Dobri človek iz Sečuana

Trije bogovi stopijo z neba, da bi poiskali dobrega človeka oziroma ugotovili, ali ta na zemlji sploh še obstaja. V Sečuanu jih sprejme prodajalec vode Vang, ki trka na vrata in poskuša najti koga, ki bi bogovom ponudil prenočišče. Vrata se druga za drugimi zapirajo: nihče nima časa, dovolj prostora, dovolj pospravljenega stanovanja. Vang nazadnje potrka pri mladi prostitutki Šen Te, ki bogove sprejme v svojo sobico. Bogovi so zadovoljni, da so našli dobrega človeka, in Šen Te podarijo nekaj denarja, s katerim si kupi majhno trafiko. Namesto da bi se s trafiko preživljala, Šen Te vsak dan zastonj deli riž in pod streho sprejema lokalne reveže in zajedavce, zaradi česar sama vedno težje živi. Da bi preživela, je Šen Te prisiljena v alter ego: preobleče se v moškega, v svojega bratranca Šuj Taja. Šuj Ta je strog in gospodaren; sčasoma iz trafike na kapitalističen način ustvari obrat za predelovanje tobaka, v katerem nekdanji Šen Tejini varovanci postanejo izkoriščani delavci. Čeprav je v nasprotju z njenimi lastnimi prepričanji, Šen Te Šuj Taja prikliče vsakič, ko je v nevarnosti, da bi zaradi svoje dobrote ostala brez vsega. Potem se Šen Te še zaljubi v Sun Janga, sebičnega mladeniča, ki si želi postati pilot, vendar bi za to službo potreboval ves Šen Tejin denar in še več

Hlapci

Cankarjevi Hlapci so bili praizvedeni v Trstu (leta 1919), tu so bile postavljene številne njegovih dram, pred dobrimi dvema desetletjema pa je tržaško gledališče na novo uprizorilo celoten Cankarjev dramski opus. Vsake toliko se nam morda zazdi, da ga imamo že dovolj. A potem se spet zgodi, da zazveni sveže, živo, aktualno, celo udarno, predvsem pa nujno. Ivan Cankar je pred sto leti pisal o stvareh, ki jih Slovenci ne znamo preseči, zato nas njegove drame še vedno bolijo, navdušujejo in ostrijo. Ta hip to gotovo velja za njegovo najslovitejšo igro, v kateri se Jerman nameni »hlapce v ljudi izpreobračat«. Vztraja, čeprav ga župnik svari, da poti ni mogoče premeriti do konca, ker »je težavna in gre v kolobarju«. Znana zgodba … Na novo jo bo prebral eden najizrazitejših slovenskih režiserjev tega časa, Sebastijan Horvat. Ob stalnih članih našega igralskega ansambla bodo z njim tudi trije mladi, sveži in obetavni igralci, doma s tržaškega, Patrizia Jurinčič, Matija Rupel in Jure Kopušar.

Kdo so hlapci? To na videz povsem preprosto, celo banalno vprašanje je bilo pred sto leti prav tako smiselno zastaviti kot danes.

Jugoslavija moja dežela

Roman Jugoslavija, moja dežela postavlja drugo ob drugo dve podobi Balkana. Eno, ki je zapisana v otroškem spominu, in drugo, ki se razprostira pred nezaslepljenimi očmi odraslega človeka. Nedvomno se lahko na odru ti dve podobi prepletata tako zelo različno, kolikor so neomejene razsežnosti odrskih resničnosti, in ravno v tem gledališkem razkošju se skriva največji potencial za uprizoritev besedila. Gledališki oder namreč na najlepši možni način omogoča istočasnost različnih dogajanj, istočasnost spominskega in resničnega, preskakovanje iz enega v drugo in tudi zabrisovanje mej med njima. Vladanovo iskanje vojnega zločinca generala Borojevića se lahko povsem nerazvozljivo preplete z njegovimi spomini na očeta Nedeljka in pred gledalci se lahko druga za drugo izrisujejo podobe dvojnosti njegovih notranjih doživljanj, podobe njegove razdvojenosti. Tako pa lahko morda pridemo še bližje bistvu problema našega soočanja z zločini, ki so jih v imenu ljudstva delali naši dobri očetje, bratje, strici, sosedje ali prijatelji.

Jugoslavija, moja dežela vsebuje že v naslovu prav to: frazo, katere polni smisel in dejanski pomen se prepoznavata v spominu. Vojnović priklicuje nedolžni turistično- patriotski gesli iz druge polovice osemdesetih in iz herojskih dni Mladine, deželo »na sončni strani Alp«, čas, ko je bila Slovenija »Slovenija, moja dežela« in ko so partijski komiteji po vsej Jugoslaviji razpravljali o subverzivnosti nekega reklamnega gesla in o dejanskem pomenu besede dežela. Je to država, so se zaskrbljeno spraševali južnjaki po svojih južnjaških komitejih, ali pa je to vendarle kaj manj od države? Če je dežela država, je torej treba vso to sodrgo, ki hoče slovensko deželo, kratko malo pozapreti in poslati na Goli otok?

My fair lady

Muzikal v dveh dejanjih My Fair Lady postavlja v ospredje družbeno "komolčarstvo" Elize Doolittle, mlade, neodvisne in ambiciozne, toda malomarne in nekultivirane prodajalke cvetja iz londonskega predmestja Cockney, ki se želi z lepšimi manirami in rafinirano govorico na vsak način prebiti v visoko družbo, zato poišče strokovno pomoč pri pedantnem in nadutem profesorju fonetike Henryju Higginsu.

Že prva broadwayska produkcija iz leta 1956 z legendarnim igralcem Rexom Harrisonom ter vsestransko talentirano pevko in igralko Julie Andrews je muzikalu napovedovala uspešno prihodnost, ki so ga kasnejše postavitve v londonskem West Endu (leta 1958) in zatem spet na Broadwayu le še dodatno učvrstile v železni repertoar sodobnih glasbenih gledališč. My Fair Lady so označili za popoln muzikal, saj izpolnjuje tako rekoč vse kriterije, ki zagotavljajo njegov uspeh: poleg prepoznavnih in tudi ušesu dostopnih melodij se ponaša z všečno zgodbo, zbadljivo, a lahkotno družbeno kritiko ter s komičnimi liki in situacijami, s katerimi se občinstvo lahko vedno znova poistoveti.

Švejk

Kjer je Švejk, sta tudi zmeda in smeh, saj s svojo odkritosrčnostjo, ravnodušnostjo in zdravo pametjo razoroži vsakogar in spodnese vse od zadrtega generala do okorelega birokrata. Smeh je še vedno najučinkovitejše orožje slehernika v primežu režima. Noben družbeni red bodisi v miru bodisi v vojni ni varen pred Švejkom, tudi zato je Haškov roman ena izmed stotih najpomembnejših knjig 20. stoletja.

Osrednja satirična ost romana je naperjena proti vojni, a Hašek se bolj kot z bojevanjem in ubijanjem ukvarja z ustrojem vojaškega kolosa – z njegovo zapleteno organizacijo, sistemom ukazovanja, nesmiselnimi postopki in avtoritetami, ki smešnim nesmislom navkljub terjajo brezpogojno poslušnost. Švejk, nekakšen češki Don Kihot, je iskren, naiven, vljuden, pohleven in optimističen vojak, ki prostodušno izvršuje vse, kar mu nalagajo nadrejeni. V resnici pa je še veliko več. Njegov lik je prestopil okvire galicijske fronte in prerasel v humorno-ganljivi simbol vsega človeškega, njegove dogodivščine so univerzalna zgodba malega človeka v spopadu z mlini birokracije, državnim aparatom, organi represije in človeško pokvarjenostjo.

Švejk sicer pokorno izpolnjuje vse ukaze, a hkrati s svojim poenostavljenim načinom razmišljanja, z naivnim navdušenjem, z na prvi pogled brezplodnimi razpravami in neštetimi anekdotami iz vsakdanjega življenja pomeni tudi svojevrsten upor, ki mu nobena oblast ne more do živega. Prek Švejkovega dlakocepsko natančnega izpolnjevanja ukazov se nesmiselnost sistema razkrinka v taki meri, da je celo njegovim predpostavljenim nelagodno. Je Švejk bebec, vohun ali simulant? Ne, Švejk je Slehernik, njegovi odzivi pa paleta reakcij vseh nas v najrazličnejših absurdnih življenjskih okoliščinah.

Narodno-zabavni abonma

1. KONCERT - 5. 11. 2015

Ansambel VIKEND

OGNJENI MUZIKANTI

Gost: Vokalna skupina Sonus

2. KONCERT - 3. 12. 2015

Ansambel SMEH

Ansambel SAŠA AVSENIKA

Gost: Ruda in Gela

3. KONCERT - 14. 1. 2016

VESELI DOLENJCI

Ansambel ZUPAN