Kolaž v grafiki

Jerneja Menzinger – KOLAŽ V GRAFIKI – POKLON LOJZETU SPACALU

V Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva se, s svojim samostojnim projektom, predstavlja ustvarjalka mlajše generacije, slikarka Jerneja Menzinger. Predstavljen je zaključen opus grafičnih del, ki je nastal v okviru likovno-praktičnega sklopa avtoričinega zaključka podiplomskega študija. Samostojna razstava študijskega značaja, nosi naslov Kolaž v grafiki – Poklon Lojzetu Spacalu in s tem že sama razpira problemske osi s katerimi nagovarja obiskovalca.

Kolaž (iz francoskega glagola coller – lepiti) je tradicionalna slikarska tehnika, ki pomeni lepljenje, kombiniranje različnih materialov in oblik v istem likovnem kontekstu.  Poznana je že od odkritja papirja na Kitajskem, ponovno pa je do svoje polne veljave prišla z avantgardnimi umetniškimi gibanji na začetku 20. stoletja. Ta slikarska tehnika je ustaljen del likovnega izraza Menzingerjeve že od študija slikarstva, nase je opozorila tudi s kolaži iz serije SLEDI, s katerim je l. 2009 med drugim prejela tudi nagrado Primavera DLUM.

Po likovno-tehnični plati temelji pričujoča razstava na raziskovanju izraznih zmožnosti kolaža v grafiki. Načrtna in zavestna je povrnitev k izvoru, osnovam grafičnega medija, konkretno grafičnim tehnikam visokega tiska (linorez, visoka kolagrafija, kolažni tisk ali njihove kombinacije), na katere je vezala slikarsko izkušnjo Lojzeta Spacala, velikana slovenskega slikarstva in grafike. Slednji je med drugim do potankosti izkoristil likovni potenical kolaža. Navdih je opazen tako po tehnični kot tudi motivni plati. Spacalov grafični opus je temeljil na nenehnemu raziskovanju, preseganju mej in iskanju novih izraznih poti in prav ta credo je posvojila tudi avtorica. Motivno navezavo lahko iščemo na formalni ravni, kjer prevladujejo čiste, abstrahirane forme, obogatene z značilnim kraškim krajinskim svetom skopega kolorita ter značilnih tekstur. Po tehnični plati pa oba ustvarjalca druži tudi pristop do pojavnosti matrice-kolaža kot likovno zaključenega dela. 

Avtorica v svojem likovnem osmišljanju ni epigonska, temveč s Spacalovim opusom tvori zvedavi dialog, ga razgrajuje, nadgrajuje in tako v grafike (matrice) vnaša lastne izkušnje, spoznanja in razmišljanja. Osnovno problemsko torišče predstavljenih del sloni na materialno-formalni ravni, kjer preizprašuje pojavnost površine v grafiki. Princip kolažiranja temelji na eksperimentiranju z matrico, njenimi variacijami, kombinacijami, posledično lahko govorimo tudi o recikliranju posameznih likovnih elementov, ki jih nato sestavi v novo, trdno kompozicijsko celoto.

Metzingerjeva organsko artikulira odnose osnovnih slikovnih ploskev, ki jih zaznamuje enakomeren ritem osnovnih likovnih gradnikov kot so točka, črta in ploskev. Te nato nadgradi s  plastenjem in dodajanjem večjih arhetipskih form, z zavestno omejenim koloritom in tako ustvarja abstrahirane prostorske odnose. Barve, nujno zamejene zgolj z uporabo črne, rdeče, oranžne, sive in zelene barve, oziroma njihovima dvema ali tremi kombinacijami, so glavne nosilke odnosov med formami in posledično odločilno tvorijo vsakokratno razpoloženje.

Z gradacijo likovnih gradnikov, barvnimi kontrasti, ritmičnimi valovnicami, krogotokom kolažiranja in recikliranja, so nastale abstraktne kompozicije, ki jih preveva uravnoteženost in izrazito lirično vzdušje. Vse to priča o ustvarjalki, ki suvereno obvlada likovno govorico z vsemi njenimi izraznimi zmožnostmi. Z igrivim raziskovanjem in spoštljivim odnosom do kulturne dediščine bo vsekakor več kot dobro podajala svoje likovne izkušnje bodočim rodovom.

Matija Plevnik, univ.dipl.um.zgod.